Na videz se zdi, da je to eni in isto vprašanje. Hrana in jedača je v svetu povprečnega človeka pač nekaj kar damo v usta. Problem ni, da to damo v usta, problem je, da gre to potem iz ust v naše telo, v naše celice.
To, da je edina stvar, ki je pri hrani pomembna ali je dobra ali ne in koliko je je, so nas naučili ko smo bili še zelo, zelo majhni. ˝Njam, njam, kako je dobro, ne?˝ in pa ˝Še eno žličko za mami, pa eno za atija, pa za teto Vesno…˝ in ˝Uuuu, čist poln trebušček imaš. Bravo! Kako si bil priden, vse si pojedel˝. In kar se naučimo zgodaj se nam zdi kasneje v življenju praviloma bolj prav.
Ste kdaj pomislili kaj se s to jedačo zgodi, ko zapusti vaša usta? Jedačo pravim zato, ker nas večina stvari, ki jih danes mečemo vase ne hrani, ampak je namenjena samo temu da jemo, da imamo občutek da smo zares siti, da lahko rečemo njam, njam. Kaj se v telesu zgodi po tem, ko zapusti naše brbončice nas figo zanima, razen kadar nas napenja, peče ali boli trebuh, pa še takrat pogoltnemo še nekaj, kar nam odpravi simptome in smo spet ˝vredu˝. ˝Ja, ti kar mal sode bikarbone spij po obroku, pa te ne bo več pekla zgaga˝ slišim včasih. Khm, ste kdaj pomislili kaj se zgodi, če to naredite? Zgaga vas res več ne peče, ker ste želodčno kislino (ki je imate skoraj zagotovo ob problemih z zgago že v osnovi premalo) z vodo razredčili in s sodo naredili celo malo bazično. Ampak, pozor, hrana se zato v želodcu ne more kemično obdelati in ko pride v črevo, gnije in fermentira. To povzroči napenjanje, nahranijo in razmnožijo se vam bakterije, ki se hranijo na produktih gnitja (najbrž ste uganili, da to niso vaše dobre bakterije) in poveča se prepustnost črevesa, s čemer imajo strupi prost prehod v vaše telo. To vas zakisa in na dolgi rok celo povzroča avto-imune bolezni. Kar drago ceno plačamo za tale njam njam in vse je treba s krožnika pojest, se vam ne zdi?
Potem rečemo, ˝Jao, to moje telo kar naprej nekaj štrajka˝. V bistvu, če sem iskrena, bolj, ko ga proučujem, bolj se mu želim vsak dan posebej zahvalit in priklonit. Moje telo dela vsako sekundo vse kar je v njegovi moči, da ohranja harmonijo. Problem je, če mu okoliščine tega ne dopuščajo. In pogosto jaz določam okoliščine, zato bi rada izpostavila nekaj stvari, ki vam lahko vaše sodelovanje s telesom znatno izboljšajo in vam na dolgi rok prihranijo marsikatero nevšečnost. Vzemite jih kot dobronameren nasvet in malo poglejte katerega se boste lotili najprej. Ne zato, ker je tako prav, ampak zato, ker resonira z vami, zato ker si želite sodelovati s svojim telesom.
1. Ko sem leta dolgo delala testiranja za hrano sem testirala tudi ali ljudje dovolj žvečijo. Redko sem naletela na koga, pri katerem bi telo (delala sem namreč z mišičnim testiranjem) reklo, da grize dovolj. Kaj se zgodi če hrana ni dovolj mehansko predelana in pomešana z encimi v slini? Ne more se prebavit. Kemijske reakcije namreč potekajo samo na površini delcev in večji so delci manj je te površine. Potem gre napol predelana hrana v črevo in tam gnije in fermentira in hrani vso živo golazen, ki potem povzroča vse žive probleme. Ko boste naslednjič jedli, torej preverite kako veliko so koščki hrane, ko zapuščajo vaša usta. Načeloma naj bi šla naprej samo gosta tekočina.
Moje opažanje pri grizenju je, da se mi običajno pri hranjenju mudi. Ne vem zakaj, mogoče tudi izhaja iz otroštva, ko je bilo treba hitro pojest, da smo potem lahko delali kaj drugega. Ne glede na vzrok sem ugotovila, da se moram ustaviti in jesti počasi ter pri tem hrano dobro prežvečiti. Jaz to dosežem tako, da ob obrokih berem kakšno zanimivo knjigo. Berem lahko samo tako dolgo, dokler jem. To je pomembno pravilo, ker si tako želim jesti čim dlje, da lahko dlje berem. Pri branju ves čas ohranjam fokus na to kaj imam v ustih. Če niste sposobni držati dvojnega fokusa, potem tole branje ni za vas, ker boste jedli popolnoma nezavedno.
2. Med obrokom večina ljudi pije. S tem si razredčijo želodčno kislino in hrana se spet ne prebavi. Poskus, ki ga lahko naredite je ta, da date malo solate v skledo z vodo (ki je nevtralna). V drugo skledo date malo solate in jo prelijete z zelo močnim kisom. Po dveh urah opazujte razliko. Solata v kisu bo zgledala napol prebavljena, medtem, ko bo tista v vodi popolnoma sveža. Isto se dogaja s hrano v vašem želodcu. Manj je kisline, bolj sveža in neprebavljena bo ostala. In če se kemično ne obdela v želodcu, je tudi črevo ne more dobro prebaviti in spet se pojavi zgoraj opisan problem s hranjenem napačnih bakterij. Pa še trebušna slinavka vam po začela štrajkati.
Pijte pol ure pred obrokom, ker vam to lepo pripravi želodčno sluznico in pa šele eno uro po obroku.
3. Izbirajte hrano, ki vas dejansko hrani in ne tisto, ki je dobra. Seveda lahko najdete tudi hrano brez kemije in brez slabe energije in brez da je dozorela s plinom in… in je dobra.
4. Pripravljajte si čim več obrokov sami. Tole je običajno trd oreh, saj večina ljudi misli, da je priprava hrane izgubljen čas. Če tudi vi mislite enako, pojdite med dopustom ali počitnicami za nekaj časa delat v restavracijo in opazujte s kakšno energijo je vaša hrana pripravljena in koliko jim je mar za kvaliteto nabave in koliko za ceno. Ljudje, ki pripravljajo vašo hrano so tam v službi in zelo, zelo redki po dvajsetih letih pripravljanja, bolj kot ne iste hrane, v tem še uživajo. Dovolj dolgo sem delala v restavraciji, da vem da ne želim jesti zunaj (vsaj večinoma ne). Energija, ki pride v hrano pride namreč tudi v vaše telo.
5. Jejte zmerno in kvalitetno. Ni res, da morate vase vsak dan strpati pet obrokov in vsaj tri snacke. Vsako telo je drugačno. Med dopustom si vzemite čas in poglejte kdaj vaše telo dejansko želi jesti. V sebi imate mehanizem, ki vam pove kdaj potrebuje hrano. Naravnan je tako, da vam pove kdaj jo potrebuje in ne, ne potrebuje je eno uro prej. Telo je inteligenten sistem! Hrano prebavi, potem popolnoma počisti črevo in šele nato je pripravljeno za nov obrok. Če kar naprej nekaj grickate nikoli ne more narediti generalnega čiščenja. Ko sem jaz poskusno pustila telesu, da mi pove kdaj želi hrano sem ugotovila, da zjutraj ene 3 ure sploh noče jesti. Takrat hoče tekočino. Ko pogledam nazaj, je bilo tudi v otroštvu tako. Zares sem trpela, ko sem morala v šoli ob 9h zjutraj jesti malico. Potem sem ga prepričala, da je to dobro zanj, dovolj dolgo sem ga silila, da mi je nehalo kazati kaj mu paše.
6. Vsake toliko resetirajte prebavo. Vaše telo je zelo varčen mehanizem in če oceni, da ne reagirate, vam bo nehal kazati ali je nekaj za vas dobro ali ne. Jaz sem tipičen primer. Od rojstva sem alergična na mleko in gluten pa nikoli nisem niti posumila, da je temu tako, dokler ni mami začela pripovedovati o problemih s prebavo, ko sem bila še dojenček. Vsak dan svojega življenja sem jedla kruh in sir/mleko/jogurt. Ko sem bila v svojih tridesetih dva meseca brez mleka in glutena sem doživela razsvetljenje. Po dolgi pavzi sem si naredila krispije z mlekom in skoraj ˝umrla˝. Dva dni sem bila brez energije, bruhala sem in driskala in bila sploh popolnoma ˝skozlana˝. Ni mi bilo jasno kako to, da prej nisem niti malo občutila kako zelo mi škodi. Misterij mi je razjasnil moj kiropraktik, ki je rekel, da ga najbolj skrbijo ljudje, ki jih je dalj časa nekaj bolelo, potem je pa kar samo od sebe popustilo in je sedaj vredu. Razjasnil mi je, da telo nekaj časa kaže, potem pa če oceni, da nima smisla, neha.
Priporočljivo je torej, da zase ponovno preizkusite kako določena hrana vpliva na vas. To naredite tako, da je 6 tednov sploh ne jeste (sploh pomeni, da je ne jeste niti v majhnih količinah; niti v štrudlu ;)), potem pa jo jeste 3 dni zapored pri vseh treh obrokih na dan. Opazujte kožo, napihnjenost, živčnost in razdraženost, splošen nivo energije in izločanje blata. Čas je daljši edino za gluten, pri katerem potrebuje telo cele 3 mesece, da ga popolnoma izloči in se resetira.
Poskusite si tudi nehat lagat, da vam telo pokaže kaj želi, če vam občasno pokaže, da potrebuje čips ali čokolado ;). Če telo zahteva sladko hrano, pomeni da mu manjka vitaminov. Pra-spomin, ki ga ima namreč pravi, da se vitamini nahajajo v sladkih stvareh (sadje, rdeča pesa, korenček… so vsi sladkastega okusa). Kadar telo zahteva slano, mu manjka mineralov, ki jih je polno v kvalitetni soli. Kar mu damo mi so slaščice (najbrž mi ni treba omenjati, da ne vsebujejo uporabnih vitaminov) ali čips/kokice/slani praženi oreščki (najbrž mi ni treba omenjati, da ne vsebujejo uporabnih mineralov).
7. Blagoslovite hrano. Nekaterim se tole sliši morda preveč cerkveno. Ko rečem blagoslovite, ne mislim, da morate ponavljati cerkvene molitvice. Blagoslov so lahko vaše besede s katerimi hrano počastite in ji dvignete vibracijo na tisto, ki podpira vas. Hrana ima v naravi vibracijo, ki ustreza vibraciji vaših celic in ki jo telo prepozna. Potem se ta vibracija tekom pridelave, skladiščenja, transporta, prodaje in priprave (npr. indukcijski kuhalniki delujejo s pomočjo magnetnega polja, ki spremeni vibracijo vaše hrane) spremeni in včasih je telo sploh več ne prepozna kot hranilo. Z blagoslovom to vibracijo spet spremenimo. Meni je najljubši blagoslov tale: ˝Draga duša te hrane, prosim dvigni se na raven moje božanskosti in v mojem telesu ustvari lepoto in harmonijo.˝
8. V hrani uživajte in nehajte ko je dovolj ;).