Moja srčna želja je, da bi umrla ponosna na to, kako sem živela svoje življenje. Moja srčna želja je, da se ne bi pridružila 93% Američanom, ki umrejo z obžalovanjem. Moja srčna želja je, da na stara leta ne bi pisala fb objav z naslovom: ˝10 stvari, ki bi jih v življenju naredila drugače, če bi imela še enkrat priložnost˝.
Zavedam se, da se na smrt ne moremo zares pripraviti. Kako to vem? Iz izkušnje. Ko sem hodila na Hospicovo izobraževanje o smrti smo se igrali igrico, v kateri smo imeli samo še tri mesece življenja. Napisati smo morali seznam stvari, ki bi jih še v teh treh mesecih želeli narediti. Moj je bil kar dolg in razburljiv. Svašta sem uvrstila nanj. Bila sem prepričana, da bi res želela narediti vse to, če bi mi dali še devetdeset dni življenja.
Nekaj let kasneje je zdravnik prijavil idejo, da se mi slabo piše. Spomnila sem se na svoj seznam. Imela sem več, kot samo tri mesece, kar je pomenilo, da bi lahko seznamu dodala še svašta drugih stvari. Ampak… niti ene od stvari s seznama nisem hotela zares narediti. Ne zato, ker sem se v teh parih letih toliko spremenila, ampak zato, ker niso bile pomembne. Bile so zabavne in polne navdušenja. Ampak, ko se pripravljaš na smrt, so pomembnejše stvari kot zabava in navdušenje. Adrenalina, ki ga prineseta zabava in navdušenje imaš v krvi čisto dovolj že brez tega. Ko se soočaš s smrtjo pridejo v ospredje čisto druge stvari. Takrat so mi bili pomembni odnosi. Ne vem sicer ali bi bilo z vami enako, če bi vam dali omejen rok trajanja. Saj ne, da ga nimate, ampak dokler nekdo našemu roku trajanja ne pritisne datuma, se nas večina dela, da ta ne obstaja ali da je vsaj nekje daaaaaleč v prihodnosti. In želim vam, da bi bil. Ampak mogoče ni.
Pa tudi če je. Če se nam na koncu res odvije hitri posnetek našega življenja, v katerem vidimo kaj smo naredili in kakšne so bile posledice naših dejanj… kakšen film bi želeli gledati? To sem se spraševala danes zvečer. Rada namreč gledam dobre filme in po slabih imam še nekaj časa beden občutek. In glede na to, da ne vem zagotovo kdaj bom dobila naslednjo priložnost za glavno vlogo v filmu imenovanem moje življenje, sem se danes ozrla na svoj dan. Če bi ga lahko še enkrat preživela, kaj bi spremenila? Katere so stvari, besede, misli, kretnje, ki jih ne bi ponovila? Razmislite zase. Poglejte svoj dan in si povejte, kaj bi naredili drugače, če bi ga lahko sedajle živeli še enkrat?
Jaz sem na koncu prišla do dveh seznamov. Stvari na katere sem ponosna so bile na enem. Na drugem so bile stvari, ki sem jih naredila, mislila, izrekla, pa nanje nisem ponosna. Na koncu pride do tega dvojega, pa naj gre za odnose, naključna srečanja na ulici, tujca ki me prosi za drobiž, biznis, ki mu vsak dan posvečam veliiiko časa, gospo, ki težko nese svoje vreče, moškega, ki me želi povabit na ples, pa pogledam stran, prometno nesrečo, v kateri sem udeležena ali pa otoka, ki proti meni stegne svojo ročico.
In potem se sprašujem kakšen bi bil svet, če bi vsi ljudje vsak večer obstali, zaprli oči, najprej nekaj časa dihali v desno polovico možgan, da pridemo spet v svojo človeškost, se povezali s srcem in maternico in potem naredili dva seznama in se iz njiju naučili nekaj o tem kako želimo živeti svoje življenje, kako želimo živeti jutrišnji dan.
Mislim, da bi bilo to zelo, zelo slabo za sistem in zelo, zelo dobro za človeško raso. Mislim, da bi lahko vsi umrli mirno in z nasmehom na ustnicah. Vedeli bi, da smo imeli življenje…in bilo je dobro <3.