Zadnje čase veliko razmišljam o tem kako živeti v trenutku, v tako imenovani sedanjosti IN biti OK s tem kar mi pride na pot. Tole kreiranje se mi zdi precej nezanesljivo in precej časa ga že prakticiram, tako da mislim, da je čas za novo izkušnjo. Saj ne, da ne bi vedela, da v praksi ne morem živeti nikjer drugje kot v sedanjosti, gre bolj za tisti občutek, ko si v tukaj in zdaj in si OK s tem, kar se dogaja in pogledaš, kaj lahko s tem, kar je trenutno na voljo narediš najboljše.
Za tole sem dobila navdih že kar nekaj let nazaj, ko sem imela v Avstraliji nesramno bogate prijatelje z dvema majhnima hčerkama (starima 2,5 in 4,5 let). Nesramno velikim vsotam denarja je seveda pripadalo tudi nesramno visoko število igračk v hiši. Praktično nisi mogel stopit na tla, brez da bi nekaj zacvililo, zaigralo, zapelo ali se zlomilo. Po moji logiki bi morali biti punci popolnoma zmedeni. Kako sploh najdeš igračko s katero bi se rad igral??!??? Ampak, presenečenje, dekleti sta bili čisto skulirani. Zanimalo me je, kako za vraga jima to uspe, zato sem ju malo opazovala. Trik je bil ta, da se nista o igrah odločali tako kot se odločam jaz, ampak popolnoma po svoje, bolj zdravo in bolj prilagojeno temu svetu bi rekla.
Takole gredo igre pri meni: rečem, da bi se rada igrala trgovino. Pogledam kaj vse za to potrebujem, porabim energijo, da to poiščem ali kupim (včasih najprej še zaslužim denar), zainteresiram vse, ki jih pri projektu potrebujem, v svoji glavi kreiram in si stvar predstavljam …. Naporno skratka.
Ti dve mali kreaturici pa sta se igrali takole: ˝o, lej Emi, blagajna je tule, pa punčke, pa figurica in karte. Kaj se lahko igrava? Trgovino!!!! Jaaaaa. Super, Greva se igrat trgovino.˝ Precej navdihujoče in precej nenaporno in pa seveda delata s tem kar že je okoli njiju IN takoj se lahko začneta igrati trgovino. Je to življenje v sedanjem trenutku? Precej bolj, kot pa tole gledanje v prihodnost in garanje za to, da enkrat bom to imela/delala … In, veste kaj, se vam je že kdaj zgodilo, da se vam, ko ste končno prišli do vsega, kar potrebujete za trgovino, sploh ni dalo več igrat trgovine? Meni se je že večkrat. Potem sem morala vključit prilagajanje, disciplino, samoregulacijo, da sem se to presneto trgovino sploh lahko igrala … Spet naporno. Ampak, ker sem rekla, da se bom igrala trgovino, se jo sedaj bom! Do smrti, če bo treba, samo da dokažem, da je bila odločitev prava.
Tako so nas naučili tudi, da se igra življenje. Trdo delaj danes, da boš enkrat nekaj imel. Da ne bo pomote, nisem proti delu, sploh ne. Samo, ko te nekaj navdihuje in ko je láhko, meni osebno delo bolj diši kot pa če se moram trudit nekaj let zato, da bom potem, bog daj da res, uživala v sadovih.
Tako da, tole življenj v trenutku … Ugotovila sem, da me ne inspirira, če rečem, da bi rada živela v trenutku. Sliši se veliko preveč naporno in veliko preveč resno in veliko preveč dolgočasno. In resna sem bila v dvajsetih in tridesetih. Sedaj si želim privoščiti še malo razigranosti in ker ne gledam TV-ja, se mi zdi, da bi mogoče to bilo celo možno.
Razmišljala sem, kaj bi bilo tisto, kar bi me pa inspiriralo in bi imelo podoben rezultat kot življenje v sedanjem trenutku. Oziroma, ker življenje kjerkoli drugje sploh ni možno, bom rajši rekla življenje s fokusom v sedanjem trenutku. In zadnjič se mi je posvetilo. Če živim z ˝O lej, a tole?˝ filozofijo se ves čas igram z idejami, ki so prisotne prav sedajle, z vso inspiracijo, ki pride zraven, z vsem čudenjem, ki je prisotno, z razigranostjo in raziskovalno žilico, ki mi jih ideja ali situacija sprožata. Ko se nekaj pojavi, preprosto rečem: ˝O lej, a tole?˝in pogledam kaj lahko s tem naredim.
Seveda, da ne bo pomote, ne uspeva mi še prav dobro. Vmes se zapletem in pobegnem iz igrice in vmes se razjezim nad življenjem, ker mi je pripeljalo ˝o lej, a tole?˝ na pot … Vsega po malem je, ampak če se pogledam, ko bom stara 70 let pa vidim, da bi že lahko tako živela. Tale zadnji odstavek je droben tisk, ker so zadnjič na predstavitvi knjige, ko sem povedala, da naredi stvari v življenju samo, če jih prej obljubim ali prodam, takoj izkoristili priložnost in me želeli prepričati da jim obljubim, da bom naredila delavnico za pare. Ne obljubim vsega ;) in če mi pridete na pot in pričakujete, da bom sprejela vse kar želite samo zato, ker ste tokrat vi in vaše ideje ˝o lej, a tole?˝ bodite pripravljeni, da morda vaša kreacija ne bo sprejeta. Ampak kdo ve, morda bomo pa drug drugemu ˝o lej, a tole˝ in bomo skupaj ustvarili nekaj čudovitega.