Velikokrat dobim nasvete glede tega kako motivirati ženske na delavnicah, da bodo učinki boljši. In ko takole razmišljam mislim, da je motivacija ena slabših ˝dobrih˝ stvari, ki smo jih ljudje izumili. Če ne bi bila, potem ne bi bili Američani, ki so jo najbolje vključili v vsakdanje življenje, najbolj psihično zblojen in notranje prazen narod kar jih verjetno obstaja na tem planetu.
Ko sem zares lačna, ne potrebujem čisto nobene motivacije, da jem. Ko me kakat, ne potrebujem čisto nobene motivacije, da se prestavim iz kavča na wc (in to ne glede na to ali imam nogo v mavcu!), ko sem zares navdušena nad nečim, ne potrebujem čisto nobene motivacije, da to povem vsem okoli sebe in ko nekaj pride iz mene, iz mojih ˝črev˝ ne potrebujem čisto nobene motivacije, da to tudi naredim.
Problem je v tem, da so nas začeli motivirati verjetno okoli prvega leta, ko smo prišli v vrtec. Če se mi okoli 12h ni spalo (in meni se na primer res ni), sem potrebovala vzgojiteljičino motivacijo, da sem prelisičila svoje telo, da zaspi. Če se mi ob 9h ni jedlo, sem potrebovala nekoga, da mi je vsako minuto rekel, naj naredim samo še en ugriz kruha s pašteto in en požirek mlekca (tudi, če je takrat moje telo še res vedelo, da sem na dve od teh treh reči netolerantna), če se mi ob 10h ni igralo zunaj ali sprehajalo, sem potrebovala motivacijo vzgojiteljice, da sem zapustila gungelco in se šla igrat slepe miši.
V šoli so me potem naučili, da ne čakam na motivacijo od zunaj, ampak se motiviram kar sama. In ne, nisem proti samomotivaciji, če je povezana z nečim kar je res moje in me podpira. Vendar so me naučili, da se samomotiviram tudi za reči, ki me zares ne podpirajo. Za neko nagrado v prihodnosti, za dobro oceno morda ali zato da ne bom izpadla butasta. Tudi če mi vsaka celica sporoča, da je to zame slabo, je dobro da se samomotiviram. In tako sem odrasla. In se naučila samomotivirati tudi za reči, ki sploh niso zame. In se počasi izčrpala in izključila mehanizem od znotraj, ki se me trudi usmerjati. Zadnjič mi je na primer ena gospa rekla, da se ji kurkuma tako gabi, da je potrebovala en mesec da se je navadila, da je lahko spije celo žlico naenkrat. Kurkuma je seveda dobra za vse, ne? Tako kot še nešteto drugih reči. V končni fazi, kaj pa telo ve kaj potrebuje. Bodo že prehranski ˝strokovnjaki˝ povedali.
In tako smo postali generacija samomotivirajočih posameznikov in ko tudi to odpove si plačamo nekoga, da nam pomaga prisiliti se v nekaj, kar sploh ni naše. In ko naredimo vse prav in ko se končno dokopljemo do vsega tistega denarja in stanovanj in prostega časa, se ustavimo in si rečemo : ˝Shit, a ne deluje tole tako, da bi se morala sedaj počutiti odlično? Zakaj se ne? Zakaj sem notranje prazna in izčrpana? Zakaj si še najbolj želim nehati tole trpinčenje od zemeljskega življenja? Kje je strast, kje izpolnjenost, kje uživanje????˝
To sem doživela jaz in podobne zgodbe poslušam na tedenski bazi. In zato sem proti motivaciji. Motivacijo potrebujem samo, če delam nekaj kar sploh ni moje, kar ni prišlo iz moje notranjosti, iz moje biti, iz mojega duha. Motivacijo potrebujem, če želim postati tako-imenovani človeški robotek, motivacijo potrebujem če se nisem sposobna srečati s sabo.
Če se ustavim in počakam, da pride želja globoko iz mene, iz mojih ˝črev˝ takorekoč, potem je motivacija zadnja stvar, ki jo potrebujem. Ko me vodi moja ˝notranjost˝ vem kdaj je čas za počitek in kdaj je čas za akcijo. Takrat se moj ritem in ritem življenja uskladita, takrat me delo ne izčrpava ampak polni. Takrat na koncu poti nisem prazna in zrela za psihoterapijo, ampak večinoma mirna in izpolnjena. Takrat je motivacija motilec, ki me usmerja nekam kamor sploh nočem.